Savinjska planinska pot

Savinjska planinska pot.

Narava se je v tem času spremenila, prva tako pa ljudje, ki živimo z njo. Imena in višine točk smo zapisali po zadnji planinski karti, razen tistih, ki jih takrat še ni bilo. Tam smo si pomagali z državno topografsko karto (DTK 25, 1998). Pa vseeno zapišimo, da cerkev sv.Jedrti ni na pravem mestu, Pogorišče so označili ob otvoritvi gozdno-geološke poti, Kadunc je postal Kadunec. Vinski vrh je bil že davno tako zapisan, čeprav domačini pravijo, da je Vimperk. Na tem je sedaj oznaka tretje postaje Križevega pota. Ko je bil prvi zbor Gorske straže davnega leta 1963, je bil na Oljki gori. Čez reko Savinjo na Brezovcu je res nekaj večjih brez, pa je morda zato upravičen r, čeprav domačni dvomijo v to. Na zapis imen na Dobroveljski planoti se bo kdo spotaknil, zakaj pa ne. Včasih so zapisali, da je Tolsti vrh najvišji. Dobil je še enako visokega brata, preimenovanega s Krašice v Šentjoški vrh. Za Slolnik malokdo ve, vedo pa za Smonk, kot rečejo, ki je na Menini (Smonk 1032 m). Pa naprej je pot spremenjena, drži se E 6. Ko jo zapuščamo, prekoračimo reko Bolsko (nekoč Boljsko, saj je na starem deželnem kamnu ob cesti še zapisano 5 Vranjsko). Čez Limovce in Volčje jame pridemo na Prvine, kjer lahko v lepem vremenu opazujemo Julijce. Pa za Črni vrh (1204 m), menda najvišji v delu Posavskega hribovja, le malokdo ve, čeprav je stala tam koča (vsaj spominska oznaka priča o tem). To je sedaj tromeja novih občin. Tudi na severnem pobočju je zelo skromno zapisano, da je to Velika planina, nekoč mnogo večji in edini zapis. Sedaj je mnogo večji zapis Čemšeniška planina, ki je le južno pobočje. Na zadnji strani zavihka te karte je zapis prav novodobno geodetski, ker severozahodno čez Menino je Velika pl., da ne bo zamnejave. Da, tudi tam je, pa morda še kje. Vojaška topografska karta iz leta 1929, ki je služila za osnovo skice prve poti, ima samo Veliko planino. Krvavica je v tem času dobila plezalno smer in zapis na trak. Prej, ko smo pri domu pod Reško planino, je nad cesto kar nekaj športnih plezalnih smeri. Mimo Huša, na začetku naše poti še žive kmetije, se dvignemo na Golavo. Tak zapis ima ta karta. Moj profesor slovenskega jezika in dolgoletni urednik PV mi je razložil, zakaj ni Goljava. Kje stoji Dragov dom, bi kazalo prepustiti grafologom, saj sta K in H sila podobna na starih vojaških topografskih kartah. Kamnik, hrib zapisan v času Kocbekova učiteljevanja v Žalcu, je imel stene za odpravljanje vrtoglavice. Danes ima ob planinski poti še plezališče, mi raje malo poplezamo po skalah na sam vrh do skromnega bivaka. Prišli smo na simbol naše poti – Gozdnik in z njega čez Festenge k stari domačiji Jozl, ki je spremenila ledinsko ime z novim lastnikom. Nadaljujemo po slemnu le do skrinjice na slemenu Koteč- nika, ki ima kar lepo stotnijo plezalnih smeri vseh težavnosti. Z njega gremo čez širok preval, nad nekdanji rov, mimo zračnika, ki je dovajal zrak v rudnik premoga. V spomin na to je zasajena lipa. Bukovica je dobila planinsko postojanko in prav tako zadnja točka na Brnici. Zapisi imen na kartah se od izdaje do izdaje spreminjajo. Zato bi naj upoštevali zadnje. V seznam točk poti so pripisana imena, ki so bila ali jih domačini tako poimenujejo. Od nas ni nihče usposobljen za raziskavo zapisov, ker smo znanje slovenskega jezika zaključili s srednjo šolo. Upamo, da bo Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen (KSZI, prvič imenovana 1986) do naslednje izdaje vodnika imela že vsa imena pravilno zapisana in tako tudi uzakonjena. Veseli bomo, če nam bo kdo katero zabrusil, da smo to in ono napačno, narobe, površno ali kako drugače zapisali. Morda nam bo usojeno to pot še kdaj prehoditi in se kje spustiti v prijeten klepet z novimi prebivalci teh krajev in morda bomo izvedeli spet kaj novega. Morda tudi kaj arhaičnega.

Pa srečno pot !

VODNIK po Savinjski planinski poti.